V osnovi ločimo tri različne skupine izdelkov namenjene končni zaščiti kamna; impregnacijo, lakiranje in voske. Lakiranje se od impregnacije loči po tem, da je začasno sposobno ščititi kamen pred kislino, tako kot impregnacija pa ščiti tudi proti umazaniji in vodi. Trajnost laka je odvisna od frekvence prehodnosti in lahko traja nekaj mesecev ali nekaj let. Lakirane površine so podvržene možnosti zdrsa še posebej v primeru, če je površina mokra. Lak je podvržen mehanskim praskam in abraziji. Pri lakiranju pride do zaprtja površine – uporabljamo izraz da kamen ne diha. Voski prav tako kot laki zapečatijo površino, saj na površini formirajo tanek sloj. Ščitijo pred splošno umazanijo in vodo ter to sposobnost vzdržujejo eno leto. Možnost zdrsa se pojavi, kadar je voskana površina mokra. Podvrženi so mehanskim praskam, mehanski abraziji in čistilom, ki s časom odstranijo zaščitno plast. Laki in voski na kamniti površini tvorijo plasti in jih ne smemo nanašati na vlažne hrbtne strani, saj bi s tem onemogočili prehajanje vlage, kar lahko povzroči razbarvanje. Laki niso odporni na vročino in praske, zato niso primerni za zaščito kuhinjskih pultov. Impregnacije so lahko vodoodbojne (hidrofobne) ali pa odporne na vodo in olje (hidro- in oleofobne). Izdelek za impregnacijo po nanosu prodre v pore kamna, s čimer je kapilarni prenos tekočin v kamen onemogočen. Impregnacija por naravnega kamna ne zatesni popolnoma, kar pomeni, da lahko voda prodre v notranjost kamna v obliki pare, ne pa tudi kot tekočina. Impregnacija s tem omogoči naravno paroprepustnost kamna. Nekatere impregnacije lahko ščitijo tudi proti prodoru vodne pare.

Temeljito čiščenje je bistven predpogoj za uspešno impregnacijo. S kamnite površine moramo odstraniti vse madeže in jo pripraviti za absorpcijo. Nepravilno ali nezadostno odstranjeni madeži so po impregnaciji veliko bolj opazni, njihova dokončna odstranitev pa postane težja. Po uspešno zaključenem čiščenju sledi sušenje kamna. Kamen mora biti pred nanosom impregnacije suh, kar na terenu lahko preverimo s folijo ali časopisnim papirjem, ki ju položimo na kamnito površino. Če je po določenem času folija vlažna ali časopis naguban, to pomeni da kamen ni dovolj suh za nanos impregnacije. Ta tehnika je lahko premalo natančna, toda je z enostavno izvedbo zelo primerna za terensko delo. Pri sušenju je pomembno, da upoštevamo pretekli čas med čiščenjem in impregnacijo. Čas sušenja je odvisen od absorpcijskih lastnosti kamna in podnebnih pogojev kot so temperatura, vlaga in prezračevanje. Suhi kamni imajo večje absorpcijske sposobnosti in so zato primernejši za impregnacijo na osnovi topil, ki zagotavlja boljšo zaščito v primerjavi z impregnacijami na osnovi vode. Vendar pa impregnacija na osnovi topil ne prodre v vlažni kamen in njegovo kapilarno strukturo za razliko od impregnacije na vodni osnovi. Če je kamen precej vlažen ali neustrezno posušen, se med impregnacijo lahko pojavijo težave kot so nastanek filma na površini kamna, nastanek lis zaradi oviranega sušenja z vodo zamašenih kapilar ali trajno razbarvanje zaradi nezadostnega učinka impregnacije. Pri sušenju kamnite površine je bistveno, da ima kamen dovolj časa, kar lahko traja od nekaj ur do več dni. Suha in očiščena kamnita površina je še posebej pomembna za uspešno impregnacijo. Če delovna površina zadostuje naštetim pogojem, se lahko prične z nanosom ustreznega impregnatorja z ustreznim orodjem oziroma s krpo. Impregnator se nanaša po ploščah in do jasno označenih mej. Mikrokrpe in »mop krpe« (pojasni) uporabljamo samo za eno vrsto impregnatorja in jih ne mešamo z ostalimi čistili ali drugimi impregnatorji. Za uspešno impregnacijo izdelek nanesemo enakomerno po celotni površini. Pomembni je, da odvečno količino impregnatorja odstranimo s površine z mikrokrpo, saj bi se odvečen impregnator lahko zasušil na površini in za seboj pustil lise. Temperatura kamna med impregniranjem mora biti med 10°C in 25°C. Preden začnemo z impregnacijo je priporočljivo narediti majhen vzorec na neopaznem mestu.
Ločimo impregnacije na vodni osnovi in impregnacije na osnovi drugih topil. Obe sta lahko vodoodbojni (hidrofobni) ali odporni na vodo in olja (hidrofobni in oleofobni) z ali brez poglobitve barvnega tona. Izbira impregnacije je odvisna od lokacije in izpostavljenosti kamna, njegove vrste in estetskih želja. V zaprtih prostorih impregnacija ščiti kamen še več let po nanosu, tako na trdih kot mehkih kamninah. Impregnacija kamnin na prostem pa v primeru mehke kamnine pomeni primerno vzdrževanje in idealno vnovičen nanos zaščite po enem letu. Trde kamnine na prostem vzdržujejo zaščito več let. Življenjska doba impregnacije je močno odvisna tudi od nege in čiščenja. Skrbno vzdrževane kamnite površine je potrebno ponovno impregnirati vsakih 5 do 10 let, pri tem pa imajo impregnacije s kombinacijo hidrofobnega in oleofobnega učinka praviloma daljšo življenjsko dobo v primerjavi z impregnacijami z zgolj hidrofobnim učinkom. Impregnacije zagotavljajo primarno zaščito, kar pomeni, da se pronicanje snovi, ki povzročajo nastanek madežev, upočasni in zmanjša. Impregnacija ne ščiti pred kislimi snovmi. Pomembno je vedeti, da so pijače, kot so sadni sokovi, gazirana voda in sode precej kisle in lahko povzročijo škodo kamnu, občutljivem na kisline. Zato je treba madeže, ki vsebujejo kislino, takoj odstraniti. Impregnacije na osnovi topil imajo odlično sposobnost prodiranja, zato dosežejo dober učinek tudi na kamnih z manjšo absorpcijo, pri tem pa lahko poglobijo barvni ton kamna in poudarijo njegovo strukturo. Primer impregnatorja na osnovi topil je na primer Akemi Anti-Fleck Nano. Impregnacija na vodni osnovi pa je bolj primerna za naravne kamne, ki jih je težko dobro posušiti.